Prostor, kjer mladi najdejo drugi dom

Prostor, kjer mladi najdejo drugi dom
Regija danes
Tipografija

V Kriznem centru Celje so danes pripravili prireditev ob 25-letnici delovanja. »Seveda nas marsikatere zgodbe otrok in mladih dotaknejo, vendar poskušamo ves trud, vso energijo usmeriti v reševanje njihovih težav in v to, da jim izboljšamo življenje,« pravi Mojca Premelč Pečenko, univ. dipl. soc. del. in vodja Kriznega centra za mlade Celje. Dodaja, da je delo zelo zahtevno, a hkrati izredno hvaležno, še posebej ko zaposleni vidijo, da se otrok, ki pride v krizni center brez zaupanja v odrasle in vase ter v družbo, z njihovo pomočjo okrepi. Vsem ogromno pomeni, ko se kdo od tistih, ki so bivali v centru, po nekem času vrne na obisk in se jim zahvali za pomoč. To je vidno v vseh prostorih, ki so oblepljeni s pismi, pesmimi, z risbami in besedami zahval. Delo v kriznem centru ni »le« delo. Ko človek vstopi vanj, stopi v prostor, ki je postal drugi dom tistim mladim, ki prave opore v svojih družinah nimajo ali je ne čutijo. (SIMONA ŠOLINIČ, foto: ANDRAŽ PURG)

"Otroci potrebujejo pomoč, saj so pogosto v stiski zaradi okoliščin v družini ali tudi zaradi duševnih stisk. Z Mestno občino Celje smo letos zelo veliko sodelovali in uspeli smo, da je v Celje prišla stanovanjska enota Mladinskega doma Maribor, kar je pozitivno. V pomoči otrok, ki se zaradi ogroženosti ne morejo vrniti v domače okolje, potrebujemo namreč več zmogljivosti v smislu bivanjskih enot, kjer lahko mlade tudi namestimo, po odhodu iz kriznega centra," pravi direktorica CSD Celje Olga Bezenšek Lalić. Na današnjo prireditev je prišel tudi župan MOC Matija Kovač: "Veseli me, da dobro sodelujemo in da mladi, ki so v stiski imajo v svoji skupnosti nekoga, strokovno ekipo, ki jim v tej stiski lahko pomaga."

Krepko več kot tisoč otrok je bilo v centru v vseh teh letih. Mnogi so danes že starši, odrasli in mnogi imajo danes boljše življenje tudi zaradi pomoči kriznega centra.

»Želimo, da jim je bolje«

Krizni center za mlade Celje (KCM) je del Centra za socialno delo Celje. Nastal je kot drugi od sedanjih devetih tovrstnih centrov v Sloveniji. Namen in cilj delovanja KCM sta usmerjena predvsem v pomoč otrokom in mladostnikom do 18. leta, ki zaradi osebne stiske ali neugodnega okolja najdejo edino rešitev v umiku pred nevzdržnimi razmerami doma (trpinčenje, zlorabe, alkohol …) ali v kriznem centru poiščejo pomoč zaradi težav v šoli, osebne in čustvene prizadetosti oziroma stiske. Otrok ali mladostnik lahko pride v krizni center na podlagi usmeritve strokovnih služb ali ukrepa sodišča. Pogosto na vrata potrkajo otroci prostovoljno, saj vedo, da jim v centru lahko pomagajo, morda samo s pogovorom. In to se velikokrat zgodi.

Čeprav v celjskem kriznem centru sprejemajo otroke, ki so starejši od 6. leta (mlajše nameščajo v kriznih centrih Palčica v Grosupljem in Palček v Mariboru), so tudi izjeme. »Gre za primere, kjer je otrokom v korist, da so v kriznem centru s sorojenci, da jih ne ločujemo, če potrebujejo varnost in pomoč,« dodaja Premelč Pečenko. Mladi, ki potrebujejo pomoč, so v centru lahko nastanjeni 21 dni, a neživljenjska pravila na papirju so drugačna od resničnih zgodb mladih, ki se dotaknejo vseh zaposlenih. Mladi potrebujejo odmik ali pomoč v hudih situacijah, zato se pogosto zgodi, da lahko v centru bivajo dlje. V centru tako ostanejo dlje tudi zaradi sodnih postopkov in ukrepov, ki so zaradi birokracije predolgi, za mlade pa je treba poskrbeti. »Čeprav je naš temeljni in strokovni namen, da je otrok v centru nameščen čim krajši čas. Treba je namreč razumeti, da je bivanje mladih pri nas samo prvi umik. Če traja predlogo, ni dobro za otroka. Tukaj je veliko nadzora, mladi imajo svoje stiske in napetosti, zato je še toliko bolj pomemben trud vseh, ki smo tukaj, da je okolje umirjeno, da se mladi v njem počutijo varno, kajti varnost je tista, ki jo potrebujejo ob svojih stiskah ali težavah. Gre vendarle za krizni center,« razloži sogovornica.

Od strahu do zaupanja

Čeprav so otroci ob prihodu v center neredko prestrašeni in nezaupljivi, se pogosto to hitro spremeni. Z zaposlenimi, s katerimi bivajo ves čas, saj jim krizni center nadomesti družino, navežejo stike, pogosto so jim edina opora v njihovem svetu stisk. In zato se odprejo, jim zaupajo, saj zunaj ali doma občutka zaupanja svoji družini morda nimajo več.

Naloga strokovnih delavcev centra je pomoč pri ureditvi razmer doma, da se lahko otrok vrne in da je družina, ki naj bi v postopkih ureditve razmer sodelovala tako s KCM kot centrom za socialno delo, sposobna uvideti, kaj so težave, ter jih je sposobna tudi rešiti. »Prvi načrt, ko otrok pride k nam, je vedno vrnitev v družino in to nam je osnovno vodilo,« dodaja vodja KCM. A vse zgodbe se ne končajo z vrnitvijo otroka domov, tja, kjer bi se moral počutiti varno. Nekateri mladi se v svoje družine ne vrnejo, ampak jim pristojni uredijo druge oblike namestitve.

»Druga namestitev mora biti takšna, da se lahko otrok v njej varno naveže na druge, sploh mlajši otroci. Za mlajše otroke, kjer bi vrnitev v njihove primarne družine pomenila ponovno nevarnost in ogrožanje, pristojni CSD največkrat uredijo namestitev v rejniških družinah. Starejšim uredijo bivanje v strokovnih centrih ali mladinskih domovih. Mladinski dom Maribor je to jesen stanovanjsko skupino odprl v Celju. »Tega smo zelo veseli. Kajti doslej smo morali mlade premeščati v Maribor ali Velenje, kar je zanje pomenilo, da so morali zamenjati tudi šolo, ki so jo obiskovali. Vemo pa, da to za marsikoga ni dobro, saj mnogim šolsko okolje pomeni stabilno mrežo zaradi sošolcev in prijateljev. Zdaj bodo lahko otroci ostali v svojem okolju in bivali v varnem prostoru,« dodaja sogovornica.

Beg pred nasiljem

Še vedno so najpogostejši razlogi za bivanje otrok v kriznem centru povezani z nasiljem in zanemarjanjem v domačem okolju. Vse to odraža stiske mladih, ki so pred očmi javnosti pogosto skrite. Otroke, ki so doma zelo ogroženi, v krizni center namesti sodišče na podlagi ukrepa. Med tistimi, ki poiščejo pomoč v KCM, so tudi mladi, ki doma niso ogroženi, a je komunikacija z družino slaba bodisi zaradi odsotnosti staršev bodisi zaradi upora staršem, zaradi česar otroci doživljajo stiske. Tudi sami v centru vidijo priložnost umika iz domačega okolja in priložnost pomoči strokovnjakov. Ko so otroci nameščeni v centru, slednji s strokovni delavci centra za socialno delo dela vzporedno tudi s starši. »Ključno je, da se družina poveže, okrepi, da zna spore reševati sproti,« pravi sogovornica.

Primeri otrok so različni, pogosto v centru zatočišče najdejo tudi otroci s hudimi psihiatričnimi težavami. In ravno to je področje, ki v Sloveniji še ni urejeno, oziroma ni specializiranih namestitev.

Podobno je v primeru, ko so v center nameščeni otroci, ki so tuji državljani. V nekaterih primerih so bili v centru tudi otroci, za katere obstaja sum, da so žrtve trgovine z ljudmi. »V njihovo obravnavo se zato vključijo tudi druge ustanove, med drugim policija in urad za oskrbo ter integracijo migrantov. Ti postopki so dolgotrajnejši, vendar se pri njih zdaj stvari spreminjajo na področju namestitve, saj smo opozarjali, da ti otroci prav tako potrebujejo specifično obravnavo in da namestitev v kriznem centru ni ustrezna, enako ne namestitev v azilni dom,« še pojasnjuje sogovornica.

Pomembno sodelovanje staršev

Mnogi ne vedo, kaj vse se v njem dogaja, koliko otrokom so tam že pomagali, jim celo rešili življenje. Bolj kot starejše generacije to vedo mladi. Predstavniki kriznega centra namreč dijakom redno predstavljajo svoje dejavnosti, dijaki prihajajo v center tudi na ogled in tam spoznajo oblike možne pomoči v primeru stisk. Nekoliko drugače je pri starših, če se njihovi otroci zatečejo v krizni center. Vsi namreč s pristojnimi ne želijo sodelovati ali ne razumejo, čemu je krizni center sploh namenjen.

»Obstajajo tudi starši, ki zaznajo težave in sami poiščejo pomoč. Ti nas sprejmejo, razumejo, da smo tu, da pomagamo celotni družini. Nekateri tega ne zmorejo ali ne znajo sprejeti, zato se trudimo, da jih osveščamo, da vzpostavimo odnos in sodelovanje z njimi. Rešitev ni nikoli odvisna samo od ene osebe, zato je ključno, da sodelujejo. Mi seveda razumemo, da so postopki poseg v družino, ampak pomembno je, da je otrok v času, ko vzpostavljamo odnos s starši, na varnem. Tudi starši potrebujejo čas, da morda dojamejo, da gre za pomoč, ali da razumejo, da je nasilje nesprejemljivo,« dodaja sogovornica. Nekateri starši to težje razumejo, saj so tudi sami morda v mladosti doživljali nasilje in zlorabe. V večini primerov, omenja sogovornica, so na koncu starši zadovoljni in razumejo pomen pomoči.

Vrata so zaklenjena le od zunaj

Otroci v kriznem centru imajo različne osebne zgodbe, različne stiske, na dan kdaj izbruhne tudi jeza, a stroka mora te stvari pravočasno zaznati in skupino uravnavati. »Če pride v skupini do prevelikih razlik in trenj, ki bi ogrožale varnost otrok, potem lahko posameznika tudi premestimo v drug krizni center,« dodaja Premelč Pečenko.

Dogajalo se je že, da so mladi iz kriznega centra pobegnili. »Vsakomur ob prihodu povemo, da smo tu zanj. Naša vrata niso zaklenjena z notranje strani, samo z zunanje. Pobegov sicer ni veliko, če se pripetijo, je o tem vedno obveščena policija. Zgodi se, da odidejo predvsem mladi, ki imajo ukrep prepovedi približevanja staršem, ker so bili nasilni do njih, ali otroci, ki so bili vpeti v medvrstniško nasilje ali kršitve. Oni bivanja tu, če so nameščeni na podlagi ukrepa, ne dojemajo kot prostovoljnega. Poskušamo jim razložiti, da smo tukaj zanje. Da jim pomagamo pri tem, da jim bo bolje. Marsikdaj to razumejo. Otroci, ki so tukaj prostovoljno, o pobegu ne razmišljajo, če že, jim prav tako razložimo, da se lahko vrnejo domov, saj doma niso ogroženi.«

Čeprav je krizni center prepleten s hudimi zgodbami otrok, v njem nastajajo tudi lepe. S srečnim koncem. Najlepše so zgodbe mladih, ki se vrnejo v center na obisk in povedo, kako jim gre danes. Težko je izpostaviti neko zgodbo, pravi Premelč – Pečenkova, tudi zaradi varstva osebnih podatkov, a omeni mladoletnika, ki je pred kratkim prišel na obisk ali je poklical in povedal, da je bolje. »Ob prihodu k nam je bil zaradi stisk zelo bolan, utrujen, na trenutke ni vedel, ali bi pobegnil ali ostal,« dodaja. Danes fant biva in odrašča v mladinskem domu in je s kriznim centrom zaradi hvaležnosti za pomoč še vedno v stiku. Takšni primeri so zaposlenim v KCM v ponos. »Gre za to, da sistem skupaj s starši in otrokom prepozna, kaj je v korist otroka, kako ogrožen je in da prepozna vire moči otroka in njegove družine ter jih pomaga krepiti. In ko najdemo dogovor, je vsaka zgodba uspešna,« zaključi sogovornica.

Kako je videti dan v kriznem centru?

»Vsakič rečemo otrokom, da v kriznem centru ni prepovedanih vprašanj, pogovorov. Prepovedani sta le dve stvari – nasilje do sebe in nasilje do drugih. Pomembno nam je, da otroci pridobijo samozaupanje, da se – ne glede na starost – začnejo zavedati, da imajo možnost izbire,« pravi vodja KCM Celje Mojca Premelč – Pečenko. In s tem vedenjem je napolnjen vsak dan mladih v centru.

Dan mladih, ki so nameščeni v Kriznem centru Celje, je pester in dejaven. Med bivanjem morajo upoštevati tudi hišni red. Po jutranjem vstajanju sledijo pospravljanje postelj, umivanje, zajtrk. Nato se mladi odpravijo v šolo. Krizni center ves čas otrokovega bivanja v njem sodeluje s pristojno šolo, saj je med drugim cilj tudi izboljšanje učnega uspeha. Ko se otroci po koncu pouka vrnejo v center, sledita kosilo in počitek do 15. ure. Nato z zaposlenimi v centru pripravijo načrt dneva in dejavnosti. Pogovorijo se, kaj bodo skupaj pripravili za večerjo, gredo v trgovino, na sprehod, v knjižnico ali na druge dejavnosti. Po večerji sledijo pospravljanje in dve pomembni stvari: pisanje dnevnika in refleksija.

Otroci napišejo, kako ocenjujejo tisti dan, kako so ga preživeli, nato se o tem pogovorijo s strokovnimi delavci centra. V refleksiji se naučijo govoriti o svojih čustvih, občutkih in hkrati razmišljati o rešitvah. »Razumljivo je, da vseh svojih težav ne zmorejo rešiti sami, pomembno je, da skozi te pogovore uvidijo, da imajo možnost izbire in da svoje vire pomoči lahko okrepijo,« dodaja vodja KCM.

Po refleksiji sledi nočni počitek. Sogovornica se ob tem nasmeji in doda, da tudi tu velja red. Mlajši gredo spat ob 20. uri, nekoliko starejši ob 21. uri, najstarejši so lahko malo dlje pokonci – do 22. ure. Mladi v centru se zavedajo hišnega reda in tudi omejitev. »Mobilne telefone uporabljajo zelo malo,« doda. »Otroci ob dejavnostih nimajo ne časa ne energije za telefone, saj vidijo in spoznavajo druge načine preživljanja prostega časa. In moram reči, da s tem pogosto sploh nimajo težav. Včasih jih moramo prav spomniti in vprašati, ali potrebujejo telefon ...«

Z VAMI V ŽIVO

Bojan Kovač

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Sledite nam

OBRAZCI

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)