Da ni razloga, da bi bilo ljudem v Štorah dolgčas, je prepričana Jožica Krajnc. Sodeluje v tamkajšnjem društvu upokojencev, v krajevni organizaciji Rdečega križa, vključuje se v dejavnosti celjske univerze za tretje življenjsko obdobje in celjske sekcije Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije. Upokojeni učiteljici slovenskega jezika, ki je tudi planinska navdušenka, ni nikoli škoda časa, ki ga posveti pomoči drugim. Za svojo nesebično pomoč sokrajanom in izjemno humanitarno naravnanost je ob letošnjem občinskem prazniku prejela srebrni grb Občine Štore.
»Ne vem, zakaj sem se odločila za učiteljski poklic. V osnovni šoli sem imela dobre učiteljice in zdelo se mi je, da bi bilo to delo primerno tudi zame. Že v prvem razredu me je učiteljica spodbudila, naj svojim sošolcem pomagam pri branju in preverim, kako so opravili kakšno nalogo. Bilo mi je všeč.« Tako svojo pripoved začne 83-letna Jožica Krajnc. Po končanem učiteljišču je bila šest let zaposlena v Osnovni šoli Planina pri Sevnici, kjer je učila razredni pouk in pomagala tudi pri poučevanju številnih drugih predmetov. Čeprav sta jo zelo zanimali biologija in kemija, se je, da je lahko študirala ob delu, odločila za študij slovenskega jezika. Če bi izbrala naravoslovje, bi morala namreč hoditi na vaje, kar bi bilo ob redni službi težko. »Na Planini pri Sevnici je bilo čudovito. Ljudje so bili krasni, zelo lepo smo sodelovali. Naš majhen učiteljski kolektiv je takrat otroke poučeval še v stari šoli. Sodelovali smo v ljubiteljskem gledališču, pripravljali prireditve ob praznikih,« se spominja.
Nato se je zaposlila v Osnovni šoli Štore. »Tedanji ravnatelj je bil s Planine pri Sevnici in tam sva se večkrat srečala. Ko se je v Štorah pojavilo prosto delovno mesto, sem pristala na povabilo. Med drugim sem se tako odločila, da sem bila bližje Vojniku, saj iz tamkajšnjega bližnjega kraja izvira moja družina.«
Zahtevna, a spoštovana
Njeni nekdanji učenci ji velikokrat povedo, da je bila stroga, a da jih je ogromno naučila. Drugače ni šlo, je dejala, saj je bilo pri slovenskem jeziku veliko dela, od jemanja snovi, bralne značke, tekmovanj, preverjanja znanja. »Od otrok sem morala zahtevati nekaj truda, če sem hotela iz njih izvabiti znanje. Res sem bila zahtevna. Hotela sem, da znajo,« je opisala.
Pri delu z otroki posebnih socialnih stisk ni opažala, ljudje so bili tedaj bolj enakovredni kot danes. Učitelji so imeli po njenem opažanju v preteklosti vsekakor boljši položaj. Ko je kateremu staršu omenila, da ima z njegovim otrokom kakšen problem, so starši dejali, naj učenca le vzame v roke. »Ni čudno, da je učiteljev danes premalo. Mladi se ne upajo odločiti za ta poklic. Če učitelj danes le povzdigne glas ali koga grdo pogleda, ga starši lahko že tožijo.«
Pogovor in tolažba
Še preden je Društvo upokojencev Štore začelo izvajati program Starejši za starejše, pod okriljem katerega prostovoljci v svoji okolici obiskujejo starejše od 69 let in jim poskušajo organizirati pomoč, če jo potrebujejo, je Jožica Krajnc vedno rada priskočila na pomoč ljudem v svoji skupnosti. »Obiskovala sem sosedo, ki je bila velikokrat sama. Pogovarjali sva se o tem in onem in pomagala sem ji pri kakšni malenkosti, tako se je začelo.« Drugi sosedi je na primer pomagala pri opravilih na vrtu.
Ko je bil uradno vzpostavljen program Starejši za starejše, je sogovornica dobila svoj »rajon«, predel občine, kjer je še posebej pozorna, kako se godi ljudem na jesen življenja. Včasih komu dostavi kakšen prehrambeni paket, ki ga prevzame v Banki hrane Sibahe, nekatere obišče predvsem zato, da z njimi pokramlja in jim popestri vsakdan. »Številni kaj potarnajo, veliko jim pomeni tolažba. Nekaj jih je osamljenih, čeprav imajo svojce, se slednji včasih ne zanimajo zanje. Starejši kot so, več družbe potrebujejo. Svetujem jim tudi, kam se lahko obrnejo po pomoč.« Dodala je, da program Starejši za starejše temelji na povsem prostovoljni ravni, če kdo ne potrebuje pomoči, ga v to nihče ne sili.
Foto: Nik Jarh
Preberite več v Novem tedniku
