Že več kot dve desetletji je oskrba poškodovancev s poškodbo glave in z nekaterimi akutnimi nevrološkimi stanji primarna dejavnost celjske nevrokirurgije. Pred devetimi leti je Splošna bolnišnica Celje začela uvajati tudi hrbtenično nevrokirurgijo, leta 2020 tudi operacije malignih in benignih tumorjev možganov in hrbtenjače. Celjska bolnišnica kot edina v Sloveniji izvaja tudi kirurški program t. i. baklofenskih črpalk za URI Soča in intratekalnih bolečinskih črpalk za Onkološki inštitut. Vse to »kliče« po nastanku samostojnega oddelka nevrokirurgije, ki naj bi v osrednji bolnišnici v naši regiji vrata odprl kmalu. Celjska bolnišnica ima namreč vrhunske strokovnjake na tem področju. (SIMONA ŠOLINIČ, Foto: Andraž Purg)
Z ustanovitvijo samostojnega oddelka se tako ne bodo izboljšali le delovni pogoji za trenutne in prihodnje zaposlene nevrokirurge ter drugo zdravstveno osebje, temveč bosta razširitev dejavnosti in naložba v opremo zagotovili večjo varnost za bolnike, omogočili visokokakovostno oskrbo bolnikov z boleznimi, s poškodbami ali z motnjami živčnega sistema in izboljšali dostop do nevrokirurške oskrbe za vse bolnike ne glede na njihovo bivališče, ekonomski status ali zdravstveno zavarovanje.
»S tem uvrščamo nevrokirurgijo v celjski bolnišnici ne zgolj na zemljevid Slovenije, ampak sčasoma tudi Evrope,« je dejal Žiga Samsa, dr. med., specialist nevrokirurgije. Mlad nevrokirurg je imel priložnost za svojo karierno pot izbrati tudi druge možnosti, a je ostal v Celju. Zaveda se, kaj za bolnike pomeni tovrsten razvoj medicine, bolnišnice, predvsem, da jim s svojim delom in z delom sodelavcev lahko reši življenje. Zaveda se pomena timskega dela, ve, da nevrokirurgija »hodi« tesno z roko v roki z drugimi medicinskimi področji. »Skupaj smo rasli, skupaj smo razvijali svoje znanje,« pravi. Čas je torej, da se celjski nevrokirurgiji s ponosom prizna, da je na sodobni in izjemno visoki strokovni ravni.
»Slovenska nevrokirurgija je bila zelo pomembna tako v evropskem kot svetovnem merilu že v preteklosti. V javnosti se pogosto raje omenjajo minusi kot plusi. Toda slovenska nevrokirurgija dela zelo dobro, a seveda bi vsi radi delali še bolje. In to je razlog, da gremo v Celju v smer samostojnega oddelka. Bolnikov je veliko, preveč za dva obstoječa nevrokirurška centra v Sloveniji. Lani smo v Celju operirali skoraj 500 bolnikov, letos jih bomo po predvidevanjih še več. Čakalne dobe še vedno naraščajo ali v najboljšem primeru ostajajo enake. Vedno več je potreb po večjem številu postelj in posegov. Vse to kaže, da v Celju obstaja prostor za samostojni oddelek nevrokirurgije. Ko smo pred približno 30 leti začeli delati na tem področju, je to delo spadalo pod travmatologijo, nato je bilo posegov vedno več. Večino posegov opravljamo v Celju, nekatere bolnike, kjer je pri posegih nujna dodatna oprema ali pa specifično znanje, pošljemo v enega od dveh nevrokirurških centrov. Z odprtjem samostojnega oddelka bomo lahko zagotovili tudi opremo in oskrbo na višji ravni.
Bo samostojni oddelek velik finančni zalogaj?
Da. Ogromen.
Je bolnišnica na to pripravljena?
Da. Samostojni oddelek načrtujemo že več let, najbolj pospešeno pa od lani. Z naše strani je vse pripravljeno, predvsem na kadrovskem področju rastemo, dva specialista sva popolnoma usposobljena, nekaj mlajših kolegov še prihaja. Gre za mlad in sposoben tim. Res je, da je finančni zalogaj ogromen. Vsaka pomembnejša oprema za operacijsko dvorano je vredna pol milijona evrov ali več. Tudi oddelek zahteva dobro opremljeno intenzivno nego, predvsem pa zadosten in strokovno usposobljen sestrski ter ostali podporni kader.
Omenili ste mlado ekipo. V času, ko je govora o odhodih specialistov in drugih zaposlenih, kaj je vas in vaše sodelavce zadržalo v Celju?
Priznam, da sva oba nevrokirurga imela priložnost delati drugje. Toda ravno to, da lahko oddelek oblikujeva na novo in ga že na začetku zastaviva tako, kot sva videla drugje, kjer zadeva dobro deluje, je razlog, da sva ostala tukaj. Tisto dobro, kar sva opazila drugje, bi rada prenesla sem. Ne samo s kliničnega in strokovnega vidika, kajti oba obstoječa centra delata strokovno dobro, ampak tudi z organizacijskega in bolnišničnega vidika. S tem bomo naredili resnično nekaj dobrega in bolnikom ponudili vrhunsko obravnavo. Ko na novo začneš, lahko postaviš dobre temelje in to je precej lažje od tega, kot da bi moral spreminjati tisto, kar je bilo do sedaj. Moram pa poudariti, da z obema slovenskima nevrokirurškima centroma dobro sodelujemo in sem prepričan, da bomo tudi še naprej.
Ko je bilo govora o kardiokirurgiji v Celju, ponekod v Sloveniji niso bili zadovoljni, da bi se denar stekal v celjsko bolnišnico za ta program. Pričakujete tudi na področju nevrokirurgije kakšna polena pod noge?
Primera kardiokirurgije ne morem komentirati, ker situacije ne poznam. Lahko rečem, da na področju nevrokirurgije odlično sodelujemo z drugimi strokovnjaki. Treba je vedeti, da smo vsa ta leta na tem področju skupaj rasli in te stvari, ki jih delamo danes, zagotavljamo na najvišji možni ravni. In radi bi postali še boljši. Ne skrbi me, da bi kdo temu nasprotoval, saj vem, da si med seboj pomagamo. Ne nazadnje pa, slovenski strokovnjaki s področja nevrokirurgije so tudi moji učitelji ...
Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika. V njem med drugim o tem, ali je na Celjskem veliko primerov malignih tumorjev možganov, v čem se posegi na možganih razlikujejo od drugih medicinskih posegov in kako bo ali bi lahko umetna inteligenca vplivala na nevrokirurgijo.
