Kleni Žalčan z odločno celjsko dušo Niko Markovič je zaradi rokometa prepotoval velik del sveta. Pri 76 letih se počuti mladostnega. Njegove misli so jasne, govori odločno. Včasih simpatično zakolne, tako da „njegovi stavki dobijo popoln smisel“. V začetku leta je izdal knjigo z naslovom Niko Markovič, od neugnanega mladeniča do športnika, vrhunskega rokometnega trenerja, selektorja in misleca, zato se je bilo z njim lažje pogovarjati o marsičem, kajti v avtobiografiji je vse podrobno opisal in orisal. V njej lahko vsakdo najde nekaj zase, saj so vpleteni številni športniki, klubi in društva, zajet je del rokometne zgodovine, v zadnji četrtini pa je obsežen strokovni del v pomoč mladim trenerjem.
Niko je igral za celjski klub, in sicer kot desničar na desnem krilu. Zgodaj se je poškodoval, priložnost je nemudoma zgrabil Vlado Bojović. Že leta 1977, leto dni po spektakularni otvoritvi dvorane Golovec, je bila celjska „hala“ spet polna. Mladinci Aera so prvič postali jugoslovanski prvaki. Vodil jih je Niko Markovič.
Odlične fante ste imeli, kajne?
Res je, to je bila fenomenalna generacija. V njej so bili Stanko Anderluh, Rolando Pušnik, Mišo Toplak, Igor Razgor, Iztok Ščurek ... V finalu smo premagali Metaloplastiko iz Šabca. V tisti ekipi je bilo že takrat veliko igralcev, ki so kasneje postali stalni člani jugoslovanske članske reprezentance, z Metaloplastiko pa so dvakrat osvojili naslov evropskih prvakov. Celjski klub je bil prvi slovenski, ki je postal mladinski jugoslovanski prvak. Ne smemo pozabiti, da je bila takrat Jugoslavija številka ena na svetu v rokometu. V naši ekipi je bil na levem krilu Ivan Kavčič, na desnem pa Aleš Praznik. Levi zunanji napadalec je bil Anderluh. Na sredini je največ igral Boris Virant. Dosti priložnosti je dobil tudi Toplak. Na desnem zunanjem položaju pa smo imeli Tomaža Kleča. Bil je odličen, še zlasti v obrambi.
Ko ste bili še fant, ste želeli igrati kot kateri rokometaš?
Nisem imel vzornika, se pa spominjam legendarnih igralcev, ki smo jih občudovali. Med njih sta spadala Hrvoje Horvat in Zlatko Žagmešter. V današnjem času se zvezdniki nekako hitro porazgubijo.
Ste desničar in odločili ste se za igranje na desnem krilu, kar je izjemno zahtevno. Od kod je izviral vaš vratolomni „eret“?
Moj trener Tone Goršič me je nekoč vprašal, kdo me je naučil celotno akcijo, od zaleta, odriva, leta in meta. Vse sem se naučil sam. Res je, da je pred mano bil v Celju „eretaš“ že Andrej Savodnik. Toda ubral sem drugačen slog. Nanj je imel vpliv tudi Branislav Pokrajac. Svoje največje uspehe je dosegel na levem krilu, toda sprva je igral na desnem. Opazoval sem ga, ko smo igrali proti beograjski Crveni zvezdi. Izjemen „eretaš“ je bil tudi Miroslav Pribanić. A on je imel povsem drugačen slog, on se je visoko odrinil, sam sem letel nizko, a daleč.
Ali imate posledice od vaših vratolomnih skokov pred vratarje?
Ah, kako ne. Levi komolec sem imel večkrat poškodovan, večino časa sem imel povezanega. Moje levo koleno je zdaj umetno. Včasih ni bilo z nami ne zdravnikov kaj šele fizioterapevtov. Po poškodbah sem dobil polovično mavčno opornico, nosil sem jo mesec dni, potem pa sem se vrnil na trening in nadaljeval z igranjem.
Bi kot igralec lahko dosegli več? Ker predvidevam, kaj mi boste odgovorili, me zanima, kje se je zalomilo?
Absolutno. Bil sem predhodnik Vlada Bojovića, legendarnega slovenskega rokometaša, ki je zbral več kot sto nastopov za jugoslovansko reprezentanco. Ne bom rekel, da je bil v Celju moja rezerva. Tedaj sem bil pač v našem klubu prvo desno krilo. Med nama so štiri leta in pol starostne razlike. On je znal kasneje izkoristiti vsako priložnost. Bil je odličen v napadu, toda tudi v obrambi. Uspela mu je lepa in uspešna športna pot. Jaz pa sem končal pri 21, 22 letih. A še prej me je želel v svojih vrstah Slovan, čeprav sem imel poškodovano koleno. Celjski klub je želel odškodnino. Cveto Pavčič mi je predlagal …
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
