V začetku lanskega leta je mesto oskrbnice Rudijevega doma pod Donačko goro prevzela Katja Fric, ki v domu dela že 15 let. Pred skoraj dvema letoma je prevzela oskrbovanje doma od predhodnice, ki se je upokojila. Katja torej zdaj bdi nad domom, v katerem sama poskrbi tudi za večino opravkov, ki jih zahteva oskrbovanje. Od kuhe do košnje, nobeno delo ji ni tuje. Oziroma, kot pravi, jo trdo delo sprošča. Dom je v toplejšem delu leta, od začetka aprila do konca oktobra, odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih, če je prvi dan v tednu praznik, pa je dom odprt tudi takrat.
V hladnejših dnevih leta je dom odprt ob koncih tedna in praznikih, za zaključene družbe je na voljo tudi med tednom. »Vsako leto je več pohodnikov, a jih vedno več gre tudi mimo koče,« opaža oskrbnica. Vsako leto dom sproti urejajo, veliko vzdrževalnih in drugih del opravi kar Katja.
Rudijev dom
Trenutni dom ni prvi, ki stoji pod Donačko goro. Prva planinska postojanka je sicer stala višje, tik pod vrhom, a so jo med drugo svetovno vojno požgali in je nato niso nikoli obnovili. Pred 50 leti je Planinsko društvo Sloga Rogatec sklenilo, da bo postavilo novo. Tako sta ideja za dom in trenutna oskrbnica, kot se je pošalila, letos praznovali abrahama. Dom so sicer zaradi finančnih težav dokončali in odprli šele deset let kasneje, leta 1984, a je že pred tem lahko nudil planincem zatočišče. Še štiri leta kasneje so ga poimenovali po domačinu, kulturnem in športnem delavcu ter dolgoletnem članu PD Sloga Rogatec Rudiju Lebiču, enem od pobudnikov gradnje. Trenutni gospodar planinske postojanke je njegov sin Adi Lebič.
Planinski jedilnik
V Rudijevem domu je na voljo prava planinska hrana. »Pri nas kuhamo jedi na žlico, kot so gobova juha z žganci, pasulj, ričet, vampi in podobno. Zraven seveda ponujamo testenine, na primer špagete z bolonjsko omako,« je povedala oskrbnica in se pošalila, da so špageti predvsem za otroke, ki bi včasih raje hitro hrano, njihovim staršem pa bolj diši golaž. Poleg jedi na žlico imajo pod Donačko goro na voljo tudi različne zavitke – jabolčnega, mešanega in bučnega. »Naši gosti najraje naročijo gobovo juho ali joto. A načeloma je tako, da pojedo vse, kar skuham.«
Katja ima veliko izkušenj v gostinstvu, saj je v tej panogi delala, preden je začela delati v Rudijevem domu, a ni nikoli kuhala. Danes večinoma dela v kuhinji in pri tem izjemno uživa.
24 ur Donačke gore
Vsako leto dvakrat, enkrat pozimi in enkrat poleti, priredijo izziv za najbolj vzdržljive planince, imenovan 24 ur Donačke gore. Pravila so preprosta, planinci hodijo od doma na vrh, kolikokrat zmorejo. »Nekateri gredo le enkrat in končajo, rekord ohranja moja sestra Helena Fric Križanec, ki se je v 24 urah od Rudijevega doma na vrh vzpela 32-krat.« Za vzdržljive pohodnike Katja pripravi hrano, da se lahko med hojo okrepčajo. »Ko je moja sestra postavila rekord, je komaj kaj pojedla, le za pest testenin.«
Letos so poletni izziv že priredili, in sicer 22. junija, zimski bo na vrsti decembra, predvidoma drugo soboto. 24 ur Donačke gore priredijo v vsakem vremenu, ne glede na to, ali pozimi sneži ali dežuje.
Razgled izpred doma
Ker dom ni na vrhu Donačke gore, s terase ne ponuja popolnega razgleda, zanj je treba hoditi še 45 minut. A del razgleda je vseeno na voljo. Jugovzhodno lahko vidimo hribovje in gričevje Hrvaškega Zagorja s Strahinščico in z Ivanščico, na južni strani se za Rogaškim podoljem z Rogatcem in Rogaško Slatino dvigajo hribi na Kozjanskem, za njimi pa lahko pohodniki vidijo tudi vrhove Posavskega hribovja z Bohorjem, za njim pa so Gorjanci. Za razgled na Boč, Pohorje, Savinjske Alpe, Haloze, Ptujsko in Dravsko polje ter Slovenske gorice, ob dobri vidljivosti pa tudi na Panonsko nižino z Blatnim jezerom, se je treba vzpeti še malo višje.
V Rudijev dom hodijo prijazni ljudje
»Kot povsod se seveda tudi pri nas najdejo bolj ›nevzgojeni‹ gosti, a večinoma se pri nas ustavijo prijazni in kulturni ljudje.« Veliko rednih gostov se v Rudijevem domu pod Donačko goro počuti kot doma. »V soboto in nedeljo zjutraj gostov ne sprašujem, kaj bodo pili, saj za vsakega vem, kaj ima najraje. Ko pridejo, jim takoj prinesem pijačo.« Katja si zapomni za marsikaterega gosta, kaj je jedel in pil, tudi če ga pri njej ni bilo več kot leto. Če ima čas, se rednim strankam tudi pridruži za mizo in z njimi poklepeta.
Foto: Nik Jarh
