Da je kakovost našega življenja odvisna od tega, kako znamo v dobrem in slabem sobivati z drugimi, pravi Metka Klevišar, upokojena zdravnica onkologinja, ena od ustanoviteljev Slovenske karitas in Slovenskega društva Hospic. Klevišarjeva že vrsto let živi v Domu sv. Jožefa v Celju, ob njeni 80-letnici pa je Celjska Mohorjeva družba izdala knjigo z naslovom Vprašajmo Metko. Številni prijatelji, znanci, a tudi nekateri ljudje, s katerimi se prej še ni srečala, so slavljenki zastavili vprašanja o njeni bogati življenjski poti, odnosih v družbi in odnosu do bolnih in umirajočih. V knjigi je med drugim zapisala, da se je v njenem življenju vse zgodilo tako, kot se je moralo, čeprav je morda na začetku želela drugače.
Ena od stvari, ki je sama zagotovo ne bi izbrala, je, kot pravi, njena bolezen, multipla skleroza, ki se ji je pojavila v prvem letniku študija medicine. Kljub težki preizkušnji je ob svoji bolezni rasla in dozorevala, poudarja. Čeprav je živela v preprosti družini, so se v domačem okolju od nekdaj odkrito pogovarjali o vsem, tudi o življenji in smrti. Že takrat se je naučila življenje sprejemati takšno, kot je, z vsem pozitivnim in negativnim, tudi z boleznijo. Srečevanja, a tudi odhajanja so bila del vsakdana družine, ki je vrsto let živela v stanovanju na glavni železniški postaji v Ljubljani. Vrata doma Klevišarjevih so prestopili številni ljudje, ki so čakali na vlak ali so morali na stranišče. Marsikdo je tam tudi prenočil. Kasneje se je sogovornica z odhodi in minljivostjo srečala na službeni poti. Čeprav si ni nikoli predstavljala, da bo delala na onkologiji, je delo dobila prav tam. »Danes vem, kako odločilno je bilo to zame,« je zapisala v svoji zadnji knjigi.
V uvodniku vaše knjige piše, da s svojim zgledom vse življenje učite, kako je mogoče svojo bolezen in bremena udomačiti ter z njimi kakovostno živeti. Kako ste našli moč, da ste se kljub diagnozi neozdravljive kronične bolezni, za katero ste izvedeli pri 19 letih, uresničevali na številnih področjih?
Težko bi vam odgovorila na to vprašanje. Včasih se čudim sama sebi, da sem vse to tako mirno prenašala. Že od doma sem bila navajena, da smo se pogovarjali tudi o bolezni in smrti, o vsem, kar spada k življenju, in morda mi je tudi to pomagalo. Najbolj pa sem hvaležna za pomoč od zgoraj, saj sem prepričana, da me ves čas spremlja in mi daje moč. Gre tudi za proces, ki traja, človek se ves čas uči.
Je bilo kdaj tudi zelo težko sprejeti, da nekaterih stvari ne boste zmogli oz. vam ne bodo dane?
Verjetno mi je bilo kdaj tudi težko, a na to niti ne mislim in sem marsikaj potisnila čisto na rob spomina. Najbolj in najraje se spominjam vsega dobrega in pozivnega, čeprav tudi težkih in neprijetnih stvari nisem kar izbrisala. Verjetno zato tudi veliko laže živim. Tudi brez vsega tistega, česar ne zmorem.
Kakšna se vam je zdela ideja Celjske Mohorjeve družbe, da vaš 80. jubilej pospremi z izdajo knjige?
To je bila res svojevrstna ideja in si do konca nisem znala predstavljati, kako bo izpadlo. Sama sem hotela ob osemdesetletnici še enkrat izdati knjigo z naslovom Moja četrta kariera, ki sem jo napisala pred 20 leti in je bila zelo dobro sprejeta. V tej knjigi govorim o svojem življenju z diagnozo multiple skleroze. Dodati sem želela še samo, kaj se je dogajalo zadnjih 20 let. Mohorjeva družba je predlagala drugačno idejo in sem ji zdaj za to zelo hvaležna. Do zdaj nisem nikoli tako na veliko praznovala, s toliko ljudmi. In mi je bilo zelo lepo.
Obiskali so vas številni ljudje, s katerimi vas vežejo prijateljske vezi. Kako je bilo navezati stik s tistimi, s katerimi se še niste poznali? Je bilo težko prebiti led?
Ni mi bilo težko. Vsi, ki so se odločili sodelovati, so mi najprej postavili vprašanje. Če ne bi hoteli, tega ne bi naredili. Z vsemi se mi je bilo zelo prijetno srečati in zelo mi je žal, da zaradi časovne stiske nisem mogla vseh povabiti na kosilo, kar običajno naredim. Obed ni samo hrana, ampak je srečanje, ob katerem se lahko veliko pogovarjamo in se nam nikamor ne mudi.
Ljudje so vam postavljali vprašanja, včasih tudi o temah, ki vam morda niso blizu. Je bila to priložnost, da ste spet kaj novega izvedeli o sebi?
Ko sem odgovarjala, je bila to zagotovo tudi priložnost, da sem kaj novega izvedela tudi o sebi. Vsako srečanje in pogovor sta hkrati tudi razmišljanje o sebi. Vprašanja so bila zelo različna, tudi spraševalci, in to je dobro.
Kot zdravnica onkologinja ste se posvečali bolnikom, ki so imeli pljučnega raka in zelo slabo napoved izida bolezni. Kot sem prebrala, ste morali takrat sprejeti, da nekateri bolniki kljub zdravstvenim prizadevanjem umrejo. Kakšna je bila ta pot spoznanja, da dokončnost ni nekaj strašnega?
Že od doma sem prinesla precej pozitiven pogled na naše minevanje. Seveda sem se morala potem še zelo veliko naučiti. Ob študiju medicine se o tem nismo pogovarjali in za zdravnika je vedno težko, ko bolnika kljub vsem prizadevanjem ne more pozdraviti in bolnik umre. Če bi ostala samo pri takšnem razumevanju smrti, ne bi mogla delati med svojimi bolniki. Po koncu študija sem pet let živela na Dunaju. Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bilo za zdravnike zelo težko dobiti službo. Jaz sem jo takoj dobila na onkološkem inštitutu med bolniki, ki imajo raka. Nikoli prej si nisem predstavljala, da bom delala med njimi. Zdaj ugotavljam, da sem prav ob tem delu našla svoje poslanstvo. Seveda je treba narediti vse, da bi bolnik bolezen premagal. Prav tako pomembno je bolnika spremljati v času bolezni in odhajanja, da je njegovo življenje tudi v tem času kljub vsem težavam čim znosnejše. O tem sem prebrala veliko literature, ampak največ sem se naučila od bolnikov. Samo poslušati jih je treba. In morala sem se ves čas učiti, saj je vsak bolnik drugačen in se drugače odzove ob svoji bolezni.
Smrt je normalen del našega življenja. A za številne je misel nanjo strašljiva … Zakaj je tako?
Verjetno o tem niso nikoli razmišljali in so bili že od malega tako vzgojeni. Če je smrt samo nekaj groznega, strašljivega, je grozno in strašljivo vsako naše življenje, saj se vsako konča s smrtjo. Mnogi ljudje pripovedujejo, koliko lepega so doživeli, ko so spremljali koga od svojih, ko je umiral. Bilo je težko, ampak hkrati tudi bogato in jih je tudi spremenilo, naredilo bolj človeške in razumevajoče.
Foto: Andraž Purg
