Dan spomina na mrtve je državni praznik, ki ga v Sloveniji vsako leto obeležimo 1. novembra. Je čas, ko se tistim, ki niso več z nami, poklonimo ter tako ohranjamo dokaz, da so nekoč živeli v našem svetu in bili njegov pomemben del. Vendar ob tem velikokrat pozabimo, da bistvo praznika ni tekmovanje, kdo bo zapravil več, imel najdražji plašč na pokopališču ali najlepše cvetje in sveče na grobu, temveč predvsem to, da se pokojnikov spomnimo in ob tem dan izkoristimo za preživljanje časa s tistimi, ki jih imamo radi, a jih ne vidimo tako pogosto, kot bi želeli. Ali poznamo tradicije, povezane s tem praznikom?
»Dan spomina na mrtve ima tisočletno tradicijo, ki izvira tako iz poganstva kot iz krščanstva. Včasih je bil povezan s poslavljanjem od plodnega leta in s pripravami na zimo. V poganskem smislu je bil predvsem simbol za koledarski cikel, ki se končuje,« je pojasnil etnolog in kulturni antropolog iz Muzeja novejše zgodovine Celje Sebastjan Weber. Praznik je tudi različica krščanskega praznika vsi sveti, ko so kristjani pokojnike dojemali kot duše v vicah, ki so potrebovale molitev, da so lahko prišle v nebesa. »Ta dan je bil zelo obredno obarvan, hkrati je bil tudi povezan s strahom pred zimo. Ljudje tega dneva niso obeleževali le zaradi spomina na mrtve, temveč je bil to tudi družabni dogodek,« je dodal. Kot je razložil, so ljudje včasih organizirali sejme, kjer so prodajali izdelke in pridelke, hkrati so se poveselili, med seboj delili izkušnje in tudi kaj spili. »Čeprav je bil to praviloma žalosten dogodek, ki je simboliziral tudi poslavljanje od svetlobe, je hkrati predstavljal priložnost za druženje in veselje,« je dejal. Tudi takrat so se ljudje lepo oblekli, večina v črno, kar danes ni več družbeno pravilo, a se še vedno radi pošalimo, da ljudje za prvi november pridejo na pokopališče razkazovat nove plašče. To je veljalo tudi v preteklosti.
Nove prakse
V zadnjih letih je v Sloveniji vedno bolj priljubljena noč čarovnic, ki sovpada z dnevom reformacije, 31. oktobrom. »K nam je noč čarovnic prišla iz ZDA in 31. oktober je zdaj dan, ko gredo ljudje ven na zabavo, nekateri se tudi našemijo, kar je bila včasih praksa le v pustnem času,« je dejal Weber. »Če je bil včasih glavni družbeni dogodek sezone prvega novembra, se je zdaj preselil na en dan prej, ko lahko vidimo čarovnice, buče in ko gremo na kak koncert ali v diskoteko. Prvi november je postal bolj intimen kot včasih. Saj ljudje še vedno hodijo na grobove, vendar drugo, kar počnejo v povezavi s tem praznikom, večinoma ostaja med štirimi stenami,« je povedal. To po njegovih besedah sicer nima povezave s slovensko tradicijo, temveč je proizvod kapitalističnega ustroja, ki poganja svet. Na to prav tako ni odporen dan spomina na mrtve, saj je zelo dobra priložnost za trgovce, da prodajo ogromno sveč in cvetja. Police v trgovinah se v tem času kar šibijo pod svečami, od navadnih do električnih, takšnih, ki so bolj ekološke. Čeprav so slednje res bolj okolju prijazne, se je treba zavedati, da so tudi te učinkovita, čeprav precej diskretna marketinška poteza, zato s svečami ni dobro pretiravati v nobenem primeru. »Zdaj imamo veliko plastike in poceni materialov, ki trajajo mogoče tri dni, nato jih vržemo v smeti,« je opozoril Weber. Ob tem je pojasnil, da so ljudje včasih grobove urejali večinoma z naravnimi materiali. Sveče so bile preproste, voščene, plastike je bilo neprimerljivo manj. V Sloveniji je sicer mogoče zaznati skoraj tekmovalno kulturo, ko pride do urejanja grobov, kot bi gledali dva soseda, ki tekmujeta, kdo ima lepšo travo pred hišo. Vsak pokojnik si zasluži dostojno urejen tihi dom, vendar zagotovo ne bi zameril, če bi bilo na njem manj plastike ali rož. »Za spomin ni treba nič kupiti, da se nekoga spomnimo, ne potrebujemo plastičnih sveč ali nešteto ikeban. Mislim, da je bistvo dneva spomina na mrtve zgrešeno. Saj je lepo zvečer, ko vidimo sveče na pokopališču, ki sijejo, vendar je njihov učinek kratkotrajen, posledice pa so dolgoročne. In potem imamo polne smetnjake sveč, ki se jih v veliko primerih niti ne da reciklirati,« je kritičen Weber.
Foto: Andraž Purg
»Za spomin ni treba nič kupiti, da se nekoga spomnimo, ne potrebujemo plastičnih sveč ali nešteto ikeban,« pravi etnolog in kulturni antropolog iz Muzeja novejše zgodovine Celje.
Preberite več v Novem tedniku
