Pretekli teden smo obeležili dan slovenskega znakovnega jezika, saj je bil 14. novembra 2002 v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen zakon o njegovi uporabi. Slovenski znakovni jezik je bil poleg jezika gluhoslepih leta 2021 vpisan tudi v Ustavo Republike Slovenije. Ob tej priložnosti smo govorili s predsednikom Društva oseb z okvaro sluha celjske regije Alešem Peperkom in s tolmačko Gabrielo Jurkošek, ki sta nam ponudila vpogled v svet, ki marsikateri osebi, ki nima težav s sluhom, ni dobro znan. V ospredju so predvsem prizadevanja za boljše vključevanje gluhih in naglušnih v družbo, ki so pogosto krivično nerazumljeni, kar številnim povzroča stisko.
»Socialno-družbeni položaj oseb z okvaro sluha je boljši, kot je bil 30, 40 ali 50 let nazaj. A menim, da bo treba na tem področju storiti še veliko,« je dejal predsednik Društva oseb z okvaro sluha celjske regije Aleš Peperko. V praksi je še vedno tako, da je treba nekatere pravice izbojevati in širšo javnost opozarjati na to, kaj vse je še treba, da se bodo lahko osebe z okvaro sluha enakopravno vključevale v širše družbeno okolje,« je dodal.
Osebe z okvaro sluha velikokrat v stiski
Krovna organizacija Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si na državni ravni zelo prizadeva, da bi bili programi in oddaje, ki jih predvaja javna televizija, tolmačeni v slovenskem znakovnem jeziku, je ocenil Peperko. »Na tem mestu ne smemo pozabiti na naglušne osebe. Teh je v Sloveniji med 60 in 70 tisoč,« je opozoril. Tudi te osebe potrebujejo prilagoditve, da bi lažje spremljale televizijske programe, in sicer tako, da bi bil govor opremljen s podnapisi. Kako je z družbenimi dogodki? »Žal je tako, da je oseba z okvaro sluha brez tolmača nekoliko izgubljena, saj ji veliko informacij, podanih z govorom, uide. Veliko stvari, sporočenih z govorom, gluhi ne razumemo, če nam niso sporočene v slovenskem znakovnem jeziku,« je poudaril. Ob tem je dodal, da se tudi naglušne osebe pogosto izogibajo družabnim dogodkom, na katerih je veliko ljudi, saj zaradi okvare sluha in hrupa v okolici ne razumejo govora. »Osebe z okvaro sluha tako preprosto ne vedo, kaj se okrog njih dogaja. Ne vem, ali si lahko ljudje, ki ne slišijo, predstavljajo, kaj pomeni živeti v popolni tišini. Kaj pomeni, da nikoli ne slišiš materinega glasu, joka svojega otroka, reševalca, ki prihaja izza hrbta. Pogosto nam je težko. Zaradi tega se veliko gluhih in naglušnih zapira v svoj svet tišine, med nami je veliko osamljenosti in duševnih stisk. Pogosto imamo občutek, da nas okolica, v kateri živimo, ne razume,« je dejal Aleš Peperko.
Napačne domneve o gluhih in naglušnih
»Tisti, ki ne poznajo gluhih in naglušnih, se jih pogosto bojijo, saj jih je strah, ker ne vedo, kako se bodo pogovarjali s takšno osebo,« je povedal Peperko. Mnogi ljudje domnevajo, da se osebe z okvaro sluha ne morejo sporazumevati na običajen način, kar ni res, je ob tem poudaril. Ti ljudje namreč uporabljajo različne sporazumevalne pristope, med drugim so to znakovni jezik, branje z ustnic in pisanje. »Družba včasih napačno misli, da osebe z okvaro sluha ne želijo sodelovati v pogovorih, vendar to pogosto ni res. Te osebe si prizadevajo za vključevanje v družbo, vendar potrebujejo prilagoditve, kot sta jasnejša komunikacija in znakovni jezik. Vsakemu posamezniku, ki sliši, Aleš Peperko zato sporoča naslednje: »Enaki smo kot ti, le poslušamo z očmi in govorimo z rokami.«
Foto: Kaboompics
Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 21. 11. 2024!
