28-letni Tadej Perčič je 19. julija letos postal direktor Celjskega mladinskega centra (MCC) in tako nasledil Sonjo Majcen, ki je odšla novim izzivom naproti. Eden najmlajših direktorjev, ki upravljajo celjske javne zavode, je v MCC dejaven že 14. leto. V tem času se je preizkusil na različnih področjih – od prostovoljstva do delovanja v Klubu študentov občine Celje (KŠOC), kjer je bil štiri leta tudi predsednik.
S Tadejem Perčičem sva bila sošolca na ekonomski gimnaziji v Celju. Skrbelo me je, kako se bo začel najin pogovor, saj z njim nisem vajena govoriti na strokoven način. Iz šolskih klopi se Tadeja namreč spominjam kot izjemno zabavnega fanta, ki je znal naš razred nasmejati do solz. Kot da je bilo včeraj, se spominjam dne, ko se je s kolesom pripeljal v šolo in ugotovil, da je pozabil torbo. A kljub svoji radoživi naravi je bil vedno izjemno razgledan, z edinstvenim občutkom za dogajanje okoli sebe in eden najpametnejših učencev v razredu. Večino teh vrlin je obdržal do danes.
Kako se počutite kot mlad človek na tako odgovornem položaju?
Zadnje čase se sploh ne počutim več, kot da sem mlad (smeh), ker sem v MCC obdan res s pravo mladino. Pri nas je namreč veliko dijakov in ko sem v stiku z njimi, se na trenutke počutim prav star. To se mogoče sliši malo ironično, ampak sem pri sporazumevanju z najstniki včasih res malo zastarel. Zato se z drugimi zaposlenimi trudimo, da ohranjamo stik z mladimi, da prepoznamo njihove potrebe in da v prvi vrsti delujemo v njihovo korist in ne v svojo. Kar zadeva drugo, nimam hudih težav, saj sem z vsemi udeleženci tako v celjski občini kot drugod navezal dobre stike, z mnogimi sem bil že pred tem v dobrih odnosih. Povsod so me sprejeli kot svež veter in kot nekoga, ki bo pozitivno prispeval k širši okolici, tako da nisem nikoli dobil občutka, da so moja razmeroma mlada leta »hendikep« v kakršnemkoli smislu. Je pa res, da imam mogoče malo prednosti pred drugimi vrstniki, saj sem, kot sem rekel, začel v mladinskem sektorju delati že pri 15 letih in sem bil dejaven pri sto in enem projektu. Tako sem verjetno pridobil veliko več izkušenj, kot bi jih, če bi le končal študij in nato iskal karierne priložnosti.
Katere cilje ste si zastavili v svojem mandatu?
Želim, da bi MCC postal krovna in vodilna organizacija za mlade v naši regiji. V mladinskem centru si prizadevamo predvsem za spodbujanje dejavnosti mladih v lokalnih mladinskih politikah in za ustvarjanje okolja, ki bo mladim prijazno. Hkrati stremimo k temu, da mladim čim bolj pomagamo pri pridobivanju neformalnih veščin, izkušenj in izobrazbe, s pomočjo katerih potem tudi lažje vstopijo iz mladega v odraslo obdobje.
Imate namen kandidirati večkrat?
Zagotovo se ne bom omejil le na en mandat, saj v MCC stvari delamo strateško in dolgoročno, niso omejene le na štiri leta, kolikor ta mandat traja. Na koncu sicer ne bo vse odvisno od mene, upam, da bo svet zavoda prepoznal kakovost mojega dela. Moj cilj je, da bi v MCC ostal neko obdobje, da bi s sodelavci čim bolje izpeljali vse, kar smo si zadali.
Z izjemo MCC in nekaj drugih ustanov, ki to možnost nudijo, mladi v Celju pogrešajo več prostorov za dnevno druženje. Kako ocenjujete stanje?
To je v celjski občini še vedno izziv. MCC je, kjer je, v središču mesta, nismo v nekem zelo urbanem blokovskem naselju, kjer se mogoče zbira več mladih. To v večjih mestih prav tako rešujejo z lokalnimi mladinskih centri, več izpostav centrov je v strnjenih naseljih. Verjetno se vsi spominjamo gruč mladih, ki so se pred desetimi leti ali več na primer zbirale v celjskem mestnem parku. Ti mladi so bili tam mogoče včasih tudi z napačnim namenom, a so se vendarle družili. Zdaj bi se bilo dobro vprašati, ali ni prostorov, ker zanimanje za druženje upada, ali zanimanje za druženje upada, ker ni prostorov. Sem zagovornik tega, da imajo mladi na voljo prostor, kjer se lahko družijo zastonj in jim ni treba plačati, da lahko obstajajo v nekem prostoru. Teh lokacij v Celju ni veliko, v tem trenutku se lahko spomnim le Osrednje knjižnice Celje in našega mladinskega centra. Drugje je večinoma tako, da če želi človek biti pod streho in na toplem, mora za to plačati. Zato bomo v MCC še naprej zagovarjali to, da se lahko ljudje pri nas družijo in obstajajo brezplačno.
In nočno življenje?
Celjani imamo zelo radi frazo »v Celju se nič ne dogaja«, vendar to ni res. Jaz in drugi odločevalci lahko vedno dokažemo, kaj vse organiziramo. Ocenjujem, da celjska občina zelo dobro komunicira in se povezuje z organizatorji v Celju. Seveda je res, da nimamo najbolj pestrega nočnega življenja in veliko nočnih klubov. Tukaj se spet pojavi vprašanje vzročnosti. Ali ni zanimanja, ker ni nočnih klubov, ali ni nočnih klubov, ker ni zanimanja? Mislim, da če bi bilo zanimanje res tako veliko, bi se na drugi strani zagotovo našel kapitalistični interes, ki bi temu zanimanju zadostil. Velikokrat se namreč kaj odpre in potem hitro zapre. Bi bilo pa idealno, da bi lahko zagotovili varno okolje za nočno druženje, namesto da se to počne na nekih neprimernih lokacijah in na prostem, tudi zaradi dobrobiti drugih občanov.
Velikokrat slišimo »mladim se ne ljubi delati«. Je to res? Ali mogoče ti le ne dopuščajo več slabih delovnih pogojev, kot so jih starejše generacije?
Ne bi rekel, da se mladim ne ljubi delati. Imajo pač bolj jasno ustvarjeno sliko o tem, kaj so pripravljeni delati in pod kakšnimi pogoji bodo delo opravljali. Razlika med mlajšimi in starejšimi generacijami v odnosu do dela je ta, da imamo danes mladi ogromno priložnosti tako v Sloveniji kot v tujini. Imamo manj strahu pred izgubo službe, saj smo hitrejši in bolj prilagodljivi ter se posledično hitro postavimo na noge, če se kaj zalomi. Mislim, da so nekateri delodajalci včasih nezadovoljni, saj pričakujejo nekoga, ki bo s sklonjeno glavo opravljal svoje delo, ne pa nekoga, ki bo dejavno sodeloval in izražal svoje mnenje. Meni se zdi ravno to odlično, da mladi znajo postavljati meje in daso odprti za menjavo službe. Če nekje nisi zadovoljen in če najdeš boljšo priložnost, jo pograbi.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 28. 11. 2024!
