Biti tu in zdaj je zelo pomembno še posebej v času, ko smo se ljudje ujeli v življenjski tempo, ki se nikakor ne neha in v katerem skoraj ne dohajamo sami sebe. A ko pride čas odhoda in slovesa od življenja, na plan priplavajo rane, ki smo si jih zadali s svojim načinom in dojemanjem življenja ter predvsem z dojemanjem tega, kaj je v življenju najpomembnejše. Na koncu niso pomembni denar, velikost hiše ali znamka avtomobila ter pehanje za materialnimi stvarmi in prepiri v službi. Na koncu je pomembno le to, kako pomirjeni smo s seboj in kakšni so naši odnosi z ljudmi, ki jih imamo radi, pravi Suzana Gajšek, strokovna sodelavka celjskega odbora Slovenskega društva Hospic. Z njo smo se pogovarjali tudi o tem, ali je smrt boleča in ali umirajoči sploh kdaj postavi vprašanje: »Kam odhajam?« (SIMONA ŠOLINIČ, Foto: SHERPA)
Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi o tem, zakaj ljudje ne znamo pravilno žalovati in o tem, kako pomembno vlogo pri žalovanju ima osebni zdravnik. S sogovornico, ki je kot predstavnica Hospica pogosto ob ljudeh v času slovesa, smo se pogovarjali še o tem, česa se ljudje (ne) bojijo v času smrti.
Držati človeka, ki umira, za dlan, biti ob njem, ga spremljati ob njegovem zadnjem izdihu, ni le podpora, gre za najvišjo obliko sočutja in poslanstva Hospica. Zadnje leto je zaradi epidemije dodobra okrnilo pristne in neposredne stike. Ti so najpomembnejši ravno v času umiranja in slovesa. »To je bilo obdobje z veliko stiskami, ljudje so nas pogosto klicali, saj smo lahko na podlagi strateških načrtov in navodil Ministrstva RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti delovali kljub epidemiji. To je pomenilo, da smo kot predstavniki Hospica lahko prišli k družinam, se pogovarjali z umirajočimi in njihovimi svojci. Torej je bilo naše delo neprekinjeno, čeprav ob strogih zaščitnih ukrepih. V delu, kjer smo organizirali tedenska srečanja skupin uporabnikov, so bila ta srečanja po videopovezavah,« pravi Gajškova.
So bile te stiske glede na razmere, ki so povzročile večjo fizično in tudi socialno distanco, drugačne, bolj boleče?
Pri sorodnikih hudo bolnih smo opazili veliko spremembo v primerjavi s časom pred epidemijo, predvsem ker so bili njihovi svojci v bolnišnicah, med zaščitnimi ukrepi zaradi epidemije pa je bila v veljavi tudi prepoved obiskov. Na nekaterih bolnišničnih oddelkih se zavedajo, da paliativni bolniki potrebujejo stik s svojci, a na žalost na vseh oddelkih tega ne razumejo. Zgodilo se je, da je bil naš uporabnik hospitaliziran na enem od bolnišničnih oddelkov, saj je zbolel zaradi koronavirusne bolezni, nakar je dobil pljučnico in je potreboval kisik. Gospod se je zelo hitro poslovil. Bil je tudi onkološki bolnik. Svojci so lahko z njim komunicirali enkrat tedensko petnajst minut! Lahko si mislite, kako se je ta gospod, preden se je poslovil, počutil … Želim povedati, da onkološke bolezni zaradi epidemije niso izginile. Epidemija je naredila le kaos med boleznimi. V nekaterih primerih sem stopila v stik z bolnišnico oziroma oddelki in uredila, da so bili lahko obiski hudo bolnih vsaj trikrat na teden. Drugače je bilo na onkološkem inštitutu, kjer so bili svojci ob bolnikih prisotni kot njihovi spremljevalci.
V zadnjih letih se o paliativi govori nekoliko več. Načrti za paliativne oddelke so, a so še vedno zgolj na papirju. Ali menite, da se bolnišnice sploh zavedajo bistva paliative? Epidemija je namreč pokazala, kakšne stiske doživljajo ljudje zaradi umirajočih svojcev, do katerih v večini primerov niso mogli. Bo kdaj bolje?
Želim si, da bi bilo bolje. Upanje imam. Mislim, da je pri urejanju in dojemanju paliative nujno treba imeti pravilno raven komunikacije. Zdaj v Celju gradijo nov del bolnišnice in upam, da bo paliativi posvečen del prostorov. Močno si želim, da bi bolnišnica imela paliativni oddelek, kajti takrat je tudi pristop do obravnave hudo bolnega človeka in njegovih svojcev popolnoma drugačen. Svojci so v obravnavo ves čas in bolj vključeni. Več je tudi pogovorov. Zdaj? Zdravnika je za pogovor skoraj nemogoče dobiti, izjema je tistih 30 minut, ki so namenjene informacijam svojcem vseh, ki so na oddelku.
Delovanje Hospica jasno kaže, kako pomembna je pravilna in neposredna komunikacija. Epidemija je ta način komunikacije okrnila.
Res je. Vsi smo v tem času vpeti v razvoj tehnologije, v njeno digitalno izboljšanje. V zadnjem letu sem opazila, kako smo osredotočeni na telefone, zaslone, kot da bi se nadgrajevali na nek drug način. Ampak pravi je pristen, neposreden način stika. Ko človek umira doma, potrebuje pristen način komunikacije. Potrebuje pogled, mimiko obraza, dotik. Tudi sam mora biti pomirjen s seboj, zadovoljen, da lahko odide v miru. Pristna komunikacija je pri tem pomembna, saj so odnosi v nekaterih družinah tudi neurejeni. Telo v tistih trenutkih ne zmore več, ne zdrži več, zato je pomembno, da se človek poslovi, ko je komunikacija pristna, neposredna. In če nekdo lahko s pristno komunikacijo te odnose pred smrtjo uredi, se počuti olajšano, ker se je izpovedal, se morda zaupal tretji osebi. Nekaterim je namreč to, da odkritosrčno povedo osebne stvari tretji osebi, lažje.
Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.
