Kdor se povzpne na Žusem, bo opazil, da je pobočje posejano z velikimi kamni. Nekateri ljudje menijo, da so kamnite gmote mnogo več kot le to. Da gre za tako imenovane megalite, ki so jih tja s posebnim namenom postavili predniki. »Megaliti vabijo ljudi v svojo bližino. V tej bližini nam ponujajo štiri darove – čiščenje, zdravljenje, zaščito in uravnavanje notranjih duševnih procesov,« pravi psihologinja Andreja Križan Lipnik. Po številnih vzponih na vzpetino v bližini svojega doma je začutila klic, naj za ohranitev območja stori korak več. Svoje poglede in razmišljanja somišljenikov je strnila v knjigi Nove zgodbe Žusma.
Andreja Križan Lipnik se je pred več kot 20 leti z družino preselila v Loko pri Žusmu, kjer sta z možem kupila v hišo. Od nekdaj je rada hodila v naravo. Vez se je še okrepila, ko se je poglabljala v pozitivno psihologijo, kjer je narava poudarjena kot vir za dobro življenje. Tako se je podrobneje spoznala tudi s hribom Žusem, kjer vodi veliko sprehajalnih poti, med drugim do Stolpa ljubezni ali do cerkve sv. Valentina.
Ob pogostih sprehodih po Žusmu je z enako naklonjenostjo, kot jo čuti do dreves in drugih rastlin, opazovala velike kamne. A se najprej ni ukvarjala z njihovim pomenom. Mislila si je, da je to bolj vprašanje za koga drugega kot za njeno psihološko stroko. Nato se je srečala z dognanji patra Karla Gržana, ki je v knjigi V znamenju Oriona pojasnil, da so kamni lahko mnogo več kot samo to. »Zanimalo me je, zakaj so megaliti tako pomembni, kaj o tem pravijo arheologija in druge vede. Dobivala sem informacije, da se z različnimi strokovnjaki o namenu in pomenu teh kamnov ne da kaj veliko pogovarjati.«
Gržan in njegovi somišljeniki po drugi strani verjamejo, da gre za postavitve, ki so jih nekoč postavili naši predniki v skladu s svojim dojemanjem božanskega. »Z umeščanjem kamnov v prostor so si skušali odgovoriti na osnovna bivanjska vprašanja, kdo smo, zakaj smo tukaj in podobno. S temi vprašanji v mislih so gradili svetišča.«
Hrib razsvetljenja
Novembra 2018 je doživela prelomni trenutek. Znanka, ki jo je poznala iz časa osnovne šole, jo je prosila za psihološko svetovanje. Ker ima Andreja Križan Lipnik izven službe ob štirih otrocih premalo časa za kaj takšnega, je znanko povabila, da se lahko pogovorita ob vzponu na Žusem. Takrat je na tej vzpetini namreč redno opazovala, kako vzide sonce, in spremljala njegovo gibanje. »Svetovanje moji znanki sem hitro zaključila, saj sem presodila, da nima kakšnega posebnega problema. Se je pa najino srečanje nato zanimivo obrnilo. Na koncu nisem več vedela, katera svetuje kateri in katera od naju se uči.« Takrat je začutila, da mora za območje, kamor se rada poda na sprehod, narediti nekaj več.
Foto: Osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
