Biti veterinar je bilo zanj način življenja, ki ga je zasvojil. Po nekaj letih si ni znal več predstavljati življenja brez vsakodnevnega obiskovanja hlevov in brez občutka, da je koristen, da lahko pomaga bolnim živalim ter njihovim lastnikom. Tako je v svoji knjigi z naslovom Bil sem živinozdravnik pojasnil upokojeni veterinar in znan Šentjurčan mag. Franc Kovač.
V srce mu je najbolj sedlo obdobje službovanja, ki ga je opisal kot romantično veterino. S kolegi, zaposlenimi v šentjurski veterinarski postaji, so bili takrat povsod dobrodošli, ljudje so komaj čakali na njihov prihod. Žival je bila pri marsikateri družini ekonomska osnova za preživetje. »Ne le da je bila v očeh ljudi veliko vredna, nanjo so gledali kot na člana družine. ›Čunek‹, ki ga je gospodinja negovala, ga hranila in se z njim pogovarjala, je bil kot otrok in je bil vreden toliko kot drugi v družini. Ker so bile živali v očeh ljudi tako dragocene, smo bili zelo cenjeni tudi živinozdravniki.«
V pogovoru s sodelavko šentjurske knjižnice Katarino Šumej je razložil, da v obdobju romantične veterine ni mogel od hiše, ne da bi z domačini sedel za mizo, se z njimi pogovoril, spil kozarec vina ali pojedel malico. Njegova pomoč je bila še posebej zaželena, ko so razsajale težje bolezni, na primer prašičja kuga in slinavka. »Očitno smo veterinarji takrat imeli dovolj časa, da smo lahko vse to zmogli. Ampak to je bilo tisto lepo, česar danes več ni. Danes v veterini prevladuje odnos daj-dam, veterinarji račun napišejo kar v hlevu in se hitro poslovijo.«
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
