Tina Belej, ki je že nekaj let direktorica Centra za šport, turizem, informiranje in kulturo Laško, se je z akutno odpovedjo jeter iz neznanega vzroka soočila pri 22 letih. Znaki, ki so sporočali, da je nekaj narobe, so bili utrujenost in rumene beločnice. Stanje se ji je zelo hitro slabšalo, edina rešitev zanjo je bila takojšna presaditev jeter.
»Če se ne bi odločila za presaditev, bi umrla. Zato sem to sprejela,« pojasnjuje Belejeva. Nihče v njeni družini se do takrat ni srečal s čim podobnim in tudi ona si niti mislila ni, da se bo v študentskih letih soočila s takšno težko diagnozo. Imela je znanko, ki je že nekaj let živela s presajenimi jetri, zato je vedela, da lahko s pomočjo presaditve živi precej normalno. »Presaditev organa mi zato ni predstavljala nečesa povsem neznanega. Oprijela sem se te rešitve, ki mi je bila ponujena,« je povedala.
Hvaležnost in novo upanje
Od dneva, ko je opazila simptome, in do dneva, ko je prejela organ darovalca, so minili trije do štirje tedni. Od uvrstitve na čakalni seznam za organ do presaditve je minil le en dan. »Ker se mi je bolezen tako hitro slabšala, so me prednostno uvrstili na prvo mesto.«
Sogovornica je pojasnila, da so jetra največji organ v telesu, zato je njihova presaditev precejšen poseg v telo in trebušno votlino. Njena operacija je trajala sedem ur, pri nekaterih bolnikih s podobnimi težavami traja še dlje. Po posegu se je začelo okrevanje njenega telesa, a tudi privajanje na misel, da živi z organom nekoga drugega. »Čutila sem ogromno hvaležnost, spet sem videla upanje, možnost, da bom lahko zapustila bolnišnico, odšla domov in normalno živela,« se spominja.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
