Josip Ipavec in njegov svet je naslov novega zbornika o skladatelju in zdravniku, rojenem pred 150 leti. Zbornik sestavljajo referati, predstavljeni na simpoziju, ki so ga organizatorji leta 2021 pripravili o tem znanem šentjurskem rojaku, avtorju prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. »Nikoli doslej niso glasbeniki izvajali toliko del Josipa Ipavca, nikoli ni bil tako upoštevan kot danes,« je o njem dejal eden največjih poznavalcev rodbine Ipavcev ddr. Igor Grdina.
Čeprav je Josip Ipavec s svojo umetnostjo presegel nacionalne meje, je bil širši slovenski javnosti dolgo časa malo znan. Pred približno 25 leti ni bilo notnih izdaj njegovih del, obstajali so le rokopisi njegovih samospevov, opera je bila izgubljena. Danes je marsikaj drugače. Velike zasluge za to ima zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, ki je tudi vodil simpozij o Josipu Ipavcu v letu 2021. »Ko smo znanje o Josipu Ipavcu odkopavali iz pozabe, smo imeli srečo, saj so takrat isto počeli z njegovim učiteljem, skladateljem Alexandrom Zemlinskym. Tako smo pridobili podatke o načinu poučevanja in učbenikih, ki sta jih uporabljala. Tovrstne informacije so dragocene tudi v mednarodnem prostoru.«
Po besedah Grdine delo Josipa Ipavca danes živi med pevci – za svojega skladatelja ga je sprejel bas baritonist Marko Fink. Poleg tega so pred časom izšle tri zgoščenke Ipavčevih del, ki sta jih med drugim izvedli dve članici dunajske državne opere. Z delom tega skladatelja se ukvarjajo tudi raziskovalci. Nova spoznanja o njem med drugim zbira Ivan Florjanc, ki se je lotil raziskovanja arhivov samostanskih šol, kjer se je izobraževal Josip Ipavec.
Na odrih sveta
Voditeljica večera Saška T. Ocvirk je izpostavila poudarek iz zbornika, da je bila glasbena umetnost na Slovenskem glede na kulturne in glasbene razmere v Šentjurju in Celju ob koncu 18. stoletja skoraj enaka evropski. Grdina je pojasnil, da so informacije takrat sicer krožile počasneje, a zaradi Južne železnice je tudi med oddaljenimi kraji vladala bližina. Ipavec je bil s pomočjo posrednikov v vsakodnevnem stiku z osrednjimi glasbenimi založbami. Z dogajanjem v kulturnih središčih je imel stik tudi zaradi svojega družinskega okolja. Njegove sestrične – sestre Čampa – so bile članice prvega avstrijskega damskega kvarteta. Nastopale so po številnih državah. Med drugim so pripravile svetovne premiere nekaterih pesmi Johannesa Brahmsa in Vilhelma Kincla.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
