Ko sva se nazadnje srečali v zdravilišču v Rimskih Toplicah, je bilo slednje še na poti oživljanja. Ob tokratnem snidenju sva klepetali v sodobno urejenih Rimskih termah. Za obuditev zdravilišča si je Jelka Kapun kot predsednica Krajevne skupnosti Rimske Toplice in kot krajanka vneto prizadevala. Ves čas je opozarjala, da razvoja kraja ne bo brez oživitve zdravilišča. Brez dlake na jeziku in vedno v prvi »bojni« vrsti je bila, ko je šlo za dobrobit kraja in prebivalcev Rimskih Toplic. Ob tem je neizbrisno sled pustila tudi na vzgojno izobraževalnem, humanitarnem in kulturnem področju. Za vse to je bila nagrajena s srebrnim grbom Občine Laško.
Odkar jo je življenje pred približno petimi desetletji pripeljalo v Rimske Toplice, dejavno sooblikuje dogajanje na več področjih v kraju in občini. »Ves čas me je vodilo prepričanje, da moram kraju, ki mi je ponudil dom in kjer sem si ustvarila družino, nekaj vrniti. Po naravi sem večna upornica in verjamem v to, da vsak izmed nas lahko premika stvari naprej, jih spreminja na bolje. V moji naravi ni, da čakam, kdo bo kaj naredil. Mi smo tisti, ki moramo zaznati, kaj se okrog nas dogaja, in mi lahko stvari spreminjamo. Vsi imamo pravico živeti tako, da nam je lepo. Za kar pa moramo poskrbeti tudi sami,« je prepričana Jelka Kapun.
Boj za kraj in zdravilišče
Ko je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja prišla v Rimske Toplice, je tamkajšnje zdravilišču upravljala Jugoslovanska ljudska armada. Zdravilnih učinkov termalne vode so bili takrat deležni le zaprti krogi oficirjev. Po osamosvojitvi Slovenije je zdravilišče zaprlo svoja vrata in začela se je desetletje in pol trajajoča bitka za njegovo ponovno oživitev. Jelka Kapun je verjela v srečen konec. »Morda sem si vso zgodbo predstavljala malo drugače, predvsem kar zadeva povezanosti kraja z zdraviliščem. Čutim namreč, da tega ni. Mislim, da niti občina niti krajani kljub vsem prizadevanjem nismo bili pripravljeni na oživitev zdravilišča. Slednje ima pri domačinih še vedno nek pečat iz preteklosti, da je bilo to nekoč vojaško zdravilišče, zaprto za turiste. Žalostna sem, ko grem skozi zapuščen zdraviliški park, ki je bil nekoč spomenik državnega pomena, danes pa v njem vidim sekvoje, ki umirajo ...«
BOJANA AVGUŠTINČIČ
Foto: Andraž Purg
